Vse se je začelo 5. maja, ko v privat fb skupini šole, na kateri zaključjem izredni študij v smeri spletne produkcije, zasledim novo obvestilo. Sošolec piše: “Hello folk… ZT isce oblikovalca z iskusnjami v webu… Ce koga zanima vec info privat. Lp”.
Glede na to, da že tretje leto služim denar šolnino kot najlepša blagajničarka (c) v kamniškem Müllerju in imam ljudi čez glavo, novo priložnost zagrabim z obema rokama. Kmalu sledi razgovor I., potem še razgovor II., vse poteka bolje od skromnih pričakovnj, ki sem jih imel na podlagi prejšnih podobnih razgovorov. Kljub temu, da bi bil plačan manj kot sem sedaj, da bi se moral vsak dan več kot 2h voziti z javnim prevozom, ki ga neizmerno *obožujem* si želim spremembe. Prav rabim jo, zato sem toliko bolj vesel, ko mi bodoča šefica javi, da sem službo dobil, ter da začnem v ponedeljek.
Panika. Glede na to da sem še cel mesec, skoraj vsak dan pisan na urniku v obstoječi službi, se lotim iskanja menjav. Po neštetih klicih in sporočili to tudi uspe, zato z nasmeškom na obrazu in rahlo tremo v želodcu komaj čakam ponedeljek. Prvi tedni minejo v znamenju uvajanja, učenja 300+ stranskega CGP-ja, ter osnovnih opravilih. S predznanjem Photoshopa priskočim na pomoč ob različnih montažah in foto-manipulacijah, v mesecu dni sem obnovim znanje, ter se dodatno naučim in vzljubim Illustrator, ter se z vesljem ob zgodnjih urah vsedem na vlak, občasno celo na kolo, ter se odpeljam proti sivi Ljubljani. Preteče nekaj časa, vendar sem dobim svoj računalnik, opremo in celo pisarno, v kateri dnevno preživm tistih 6-12 ur, odvisno od količine dela, ki me čaka.
Hitro pride poletje in naš ljubi javni prevoz ne omogoča nakupa subvencionirane mesečne vozovnice med ‘počitnicami’, kar pomeni dodatnih 5€ stroška vsak dan. Od urne postavke si odštejem dnevni strošek prevoza in skromne malice, ter preračunam svoj dnevni zaslužek. 1,9 €/h znaša znesek, za katerega nisem ravno gledal v zrak, ampak pošteno delal. Kar zabolelo je, ko na bančnem računu gledam obroke kredita, ter odpiram pisma s faksa, v katerih z velikimi črkami piše “3. Opomin.” Samo en vikend, ki sem ga še dodatno oddelal v kamniški Qlandii je dovolj, da dojamem pomen naslednjih besed:
Choose a job you love, and you will never have to work a day in your life.
Z nasmeškom sem se naslednji dan odpravil na vlak. Raje delam za drobiž nekaj kar me veseli, kot pa trpim v nemilosti horde ljudi za večji znesek.
Delo oblikovalca zna biti zanimivo in dokaj nezahtevno, pridejo pa tudi dnevi ko ne veš, če boš zvečer sploh odšel domov. Ko te čaka cela stena odprtih stvari, ki morajo biti narejene predvčerajšnim in se od tebe pričakuje, da določen izdelek dostaviš takoj. Če tega prej nisem znal, sem se tokrat naučil delati čudeže. Od Power Point prezentacij, različnih večjezikovnih newslettrov, grafične prenove in posodobitve spletnih mest in aplikacij, do priprave letakov, bannerjev, različnih gumbov, zahtevnih montaž in fotomanipulacij, do fotografiranja in obdelave fotk. Ni stvari, ki je nebi naredil oz. pomagal dokončat, zato sem potihem upal na manjšo ‘povišico’, ki je bila omenjna na prvem razgovoru.
Dan za dnem, sestanek za sestankom, je moj čas pri Zavarovalnici hitro mineval. Imel sem prilagodljiv delavni čas, ekipo na katero sem se lahko obrnil in zanesel, ter z izjemo urne postavke študenta nisem imel niti najmanjše pripombe. Prišlo je tudi novo študijsko obdobje, zato so bili stroški manjši in kljub precej povišani količini dela, sem le to opravljal vestno in z veseljem. Čakal me je velik projekt prenove spletne strani za zaposlene, ki sem ga želel čim bolje zaključit in posledično z dobri razlogom prosit za povišanje urne postavke.
Bil je res naporen teden, kar nekaj stvari mi je viselo nad glavo in vsi oblikovalci smo delali več kot 10 bannerjev na uro. Tekom dopoldneva dobim klic z oddelka, s katerim sodelujem največ. Kolegica mi z resnim glasom pove, da je programer našel ‘čudno’ poimenovane gumbe, katere sem pripravil in poslal pred dnevi. Ob enormni količini dela, ki sem ga opravil tisti teden, se niti nisem spomnil zakaj se je šlo, zato mi je preposlala mail, v katerem sem pošiljal omenjene datoteke. Kar slabo mi je postalo.
Večja količina gumbov, ki so bili pripravljeni s pomočjo avtomatske skripte, katero sem spisal v izjemno slabi volji, je bila poimenovana s kletvico “bemtimater_xx“, ki sem jo pozabil preimenovat, saj se je kot vedno mudilo. Kolegici in njenemu oddelku se iskreno opravičim, ji razložim okoliščine in pojasnim zakaj je do tega prišlo. Ko se opravičujem že tretjič ali četrtič, me prekine in pove, da me je poklicala z namenom, da neprijeten dogodek razčistiva med sabo in ne vpletava višjih inštanc, ter – če potrebujem kaj, naj se obrnem nanjo ali boksarsko vrečo. Odložim slušalko in poskušam umiriti roko, ki se mi še vedno trese. Ja Marko, zajebal si. In to pri osnovah.
Mine teden, mineta dva, počasi pozabim na to kaj se je zgodilo, čeprav me še vedno ob misli na dogodek vsakič zmrazi. Zaključujem s svojim velikim projektom, na katerega sem bil res ponosen in zaradi katerega lahko brez slabe vesti prosim za tistih nekaj 10 centov na uro več. V ponedeljek pridem v službo, pospravim pisarno, ki je od prejšnega tedna ostala v popolnem razsulu. Odidem na skupni sestanek, kjer dobim nek čuden občutek. Neka čudna napetost je visela v zraku, čeprav nisem vedel kaj. Niti ni bilo prvič, zato temu nisem posvečal svoje pozornosti. Po sestanku me šefica oddelka pokliče v pisarno, kar sicer ni nič nenavadnega, vročica me oblije šele, ko mi reče naj se vsedem. Huh.
Ne spomnim se kaj so bile njene prve besede, vem le, da je bil omenjen incident pred tedni, ter da se je informacija o moji nesrečno poimenovani skupini gumbov razširila med člani uprave. Le ti posledično zahtevajo prekinitev medsebojnega sodelovanja. Super. Kot da bi zjutraj vedel, naj pospravim pisarno. Po dobri uri dodatnega čiščenja in brisanja osebnih stvari sem še vedno v sebi premleval in dojemal, kako in kaj. Po tistem klicu pred tednoma sem vedel, da me verjetno čakajo posledice, saj sem si jih nedvomno zaslužil, nisem pa mislil, da bom zaradi napačno poimenovanega, interno poslanega, dokumenta ostal brez službe. Študent, jebiga.
756,5 ur, 110 delavnih dni, za skromnih 2875 €. Če bi upošteval še slabih 700 € stroškov za prevoz in malico, sem si pokril dobro polovico 2. letnika. Ni veliko, nekaj pa je, se tolažim, medtem ko na vso moč trudim ne razmišljat o zneskih, o katerih smo debatiralina sestankih, ki jih (za)služijo agencije in zunanji izvajalci. Če koga zanima, urna postavka nezahtevnega oblikovanja je cca. 25 €/h… Kljub temu, da zaključujem s številkami in denarjem, to ni bil razlog zakaj sem kar nekajkrat ob 5:20 zjutraj sedel na prvem vlaku proti Ljubljani. Veselil sem se izkušenj, saj sem končno počel nekaj z užitkom. Vem da sem zajebal in, za razliko od velike večine ljudi ki jih poznam, brez najmanjšega oklevanja to tudi priznam, vendar se mi posledice za storjeno napako zdijo pretirane.
Konec koncev, nikoli ne bom vedel kdo je bil tisti ki je zahteval ‘prekinitev sodelovanja’ in kateremu od njegovih sorodnikov se je zazdelo, da njegov sin/hčerka potrebuje mojo službo. Sicer le ugibam, ampak tako to pač je v naši slolveniji. Vem pa da nisem delal slabo in vem, da bom od sedaj naprej vedno preveril ime datoteke, preden jo pošljem. 🙂
Novim priložnostim naproti.